Sistem avtomobilskega odbijača je sestavni del karoserije avtomobila, ki tvori štiri{0}}stopenjski zaščitni sistem: zunanja plošča, varovalni sloj, žarek za udarce in -zaboj za absorpcijo energije. Sodobni odbijači so običajno sestavljeni iz zunanje plošče, blažilnega materiala, žarka za udarce in škatle za-absorpcijo energije. Zunanja plošča je izdelana iz polipropilenske plastike PP, vmesna plast je pena iz satja ali struktura,-ki absorbira energijo, nosilni nosilec je izdelan iz jekla ali aluminijeve zlitine, škatla,-ki absorbira energijo, pa je zložljiva kovinska komponenta. Ta sistem absorbira energijo udarca in ščiti komponente vozila med trkom. Lahko se samodejno obnovi po manjšem trčenju in razprši udarno silo v hudem trku, da zagotovi prostor za preživetje potnikov. Njegova zasnova ima tudi dekorativno funkcijo.
Pri-trčenjih pri nizki hitrosti ima pomembno vlogo pri absorpciji energije in mora izpolnjevati zahteve za zaščito pešcev. Materiali odbijačev so se razvili od kovine do plastike. Leta 1971 je Državna uprava za varnost v prometu (NHTSA) v Združenih državah Amerike izdala prvi tehnični standard na svetu, ki je urejal obliko odbijača avtomobilov. Leta 1976 so bili v skladu z ustreznim regulativnim okvirom standardi odbijačev razdeljeni na "standarde faze I" in "standarde faze II". Leta 1983 so bili ameriški predpisi o odbijačih dodatno omilili. Plastični odbijači lahko znižajo proizvodne stroške za 20%-30% v primerjavi s kovinskimi odbijači.